Moja kinološka pot se je začela leta 2004, ko sem v zavetišču posvojila črno kosmato kepico Mišo. Z njo se mi je izpolnila do tedaj največja življenjska želja po pasji družbi.
Kot popolnoma nevešča življenja s psom sem se v KD Obala vpisala v malo šolo. In tu sem ostala do danes. Opravili sva izpit B-Bh, nato pa mi je pred kakšnim desetletje pomagala priti tudi do inštruktorskega naziva.
Z Mišo sva v 11 letih in pol skupnega življenja preskusili kar nekaj kinoloških disciplin. Najprej sva se podali med reševalce. Opravili sva takratni predizpit in sodelovali v nekaj iskalnih akcijah. Z reševalci sva doživeli veliko stvari, vendar sva se zaradi prehudega tempa po nekaj letih podali v terapevtske vode.
Bili sva članici Ambasadorjev nasmeha. Obiskovali sva vrtce, šole in domove za ostarele. Otroke sva s projektom Učna ura brez strahu pred psom učili, kako se je treba obnašati v pasji družbi in jima skušali predstaviti, kako pomemben je dober odnos do vseh živih bitij. Z izobraževalno dejavnostjo sva sodelovali tudi na nekaj pasjih prireditvah, razstavah in seminarjih.
Danes, ko Miše ni več, je ni nadomestil noben pes. Ob vzgoji treh otrok mi namreč zmanjkuje časa za vzgojo psa. Ampak, ko bodo otroci zrasli, bo tudi Mišo nadomestila nova kosmata prijateljica.
Kljub temu s srcem ostajam inštruktorica poslušnosti v KD Obala, saj neizmerno uživam v predajanju kinološkega znanja in izkušenj tečajnikom.